''Umetnost je resnica sama, drugače ni umetnost'', je nekoč dejal Dragan Živadinov. Je strogo subjektivna izkušnja in se nujno ne ozira na znanost in logične zaključke. Kljub temu je skupina nevroznanstvenikov prepričana, da je razvozlala ''skrivnostni nasmeh'' Mona Lize, ki že stoletja bega zgodovinarje in umetnike.

Mednarodno obarvana zasedba znanstvenikov je ugotovila, da je bil nasmeh Mona Lize zaigran, svojo teorijo, objavljeno v reviji Cortex, pa utemeljila na podlagi asimetrije. S pomočjo zrcaljenja so iz leve in desne polovice ustnic ustvarili celo ustnico in 42 sodelujočih prosili, da z enim od šestih čustev opišejo, kaj jim nasmeh predstavlja. 39 jih je dejalo, da leva polovica izraža srečo, medtem ko desni te oznake ni pripel nihče. Večina je dejala, da ne kaže čustev, peščica pa, da izraža gnus. Na podlagi teh ugotovitev so znanstveniki nasmeh razglasili kot lažen oz. nepristen.

Oboroženi s tem novim spoznanje, združenim z brezizraznimi očmi in lici, znanstveniki domnevajo, da portretiranka med poziranjem ni kazala pristnih čustev. To si znanstveniki razlagajo na ralične načine. Lahko je Da Vinci risal obraz, ki ne izraža čustev in na levi stran umetno dodal rahel nasmešek, saj se Gherardinijeva med poziranjem ni mogla ves čas smehljati. Morda pa je Leonardo namerno narisal asimetričen nasmeh, ker je menil, da bo hlinjenje izzvalo reakcijo gledalcev. Velika verjetnost je tudi, da nobena od teh teorij ne drži in bo Mona Liza, ki je razstavljena v galeriji Louvre v Parizu, kot večina velikih umetniških del ostala enigma še naprej.