Dennis Lynn Rader se je rodil 9. marca leta 1945 v Pittsburghu v ameriški zvezni državi Kansas. Bil je najstarejši izmed štirih sinov matere Dorothee Mae Rader (rojene Cook) in očeta Williama Elvina Raderja. Ko je imel vsega nekaj let, se je družina preselila v skromno, a prijetno domovanje v največje mesto Kansasa Wichita. Dennis je imel precej običajno otroštvo, ni bil deležen nasilja ali zlorab, prav tako ni bilo družinskih težav. Bil je tih in zadržan otrok, ki se je držal bolj zase. Prijatelji iz otroštva so pozneje znali povedati, da ni imel smisla za humor, bil je povsem osredotočen na šolanje in je veliko bral. Kljub temu naj ne bi imel ravno bleščečih ocen, saj naj bi imel težave s pomnjenjem. Bil pa je spreten v besedah in izražanju. Dobro naj bi premislil, preden je odprl usta.

V času šolanja je Dennis delal v lokalni trgovini z živili, da si je lahko plačal izobraževanje in prevoz. A že od otroških let je v sebi skrival tudi srdito, temačno plat. Glede na številna poročila, vključno z njegovimi poznejšimi priznanji, naj bi si kot otrok krajšal čas z mučenjem živali. Kot najstnik si je zvezal roke z vrvjo in se igral, da se je obesil. Prav tako naj bi imel spolni fetiš na žensko spodnje perilo, ki ga je kradel sosedam in ga potem sam nosil. Iz revij je rad rezal slike žensk, ki so mu padle v oči, in razmišljal o tem, kako bi si jih fizično podredil. "Ko sem bil v osnovni šoli, sem imel nekaj težav," je povedal Rader v enem izmed svojih intervjujev po aretaciji. "Seksualne, spolne fantazije. Najbrž več, kot je normalno. Večina moških gre verjetno skozi nekakšno obdobje spolnih fantazij. A moje so bile verjetno nekoliko bolj nenavadne kot pri drugih." Sanjal je, da dekleta zveže in nato z njimi počne, kar se mu zljubi.

Dennis Rader je čas med letoma 1966 in 1970 preživel v ameriškem vojnem letalstvu, zaradi česar je šolo obesil na klin. V času služenja domovini naj bi postal tudi spolno aktiven, pri tem pa naj bi mu pomagale lokalne prostitutke. Ko so ga po štirih letih službovanja v vojski razrešili, se je preselil v Park City, kjer je delal na mesnem oddelku trgovine Leekers IGA. V tistem času se je v cerkvi zbližal z znanko iz šolskih klopi Paulo Dietz, ki je delala kot knjigovodja v eni izmed velikih trgovin, in se začel dobivati z njo. Po le nekaj zmenkih jo je zasnubil, 22. maja leta 1971 se je par poročil. Dennis se je odločil dokončati šolo, zato je začel obiskovati visoko šolo Butler Country v El Doradu, kjer je leta 1973 pridobil diplomo iz elektrotehnike. Nato se je vpisal na državno univerzo Wichita, kjer je leta 1979 diplomiral iz upravnega prava. Kmalu po vpisu na univerzo je kratkoročno delo v podjetju za zunanjo oskrbo Coleman zamenjal za delo v pisarni podjetja ADT Security Services v Wichiti, kjer je občasno nameščal varnostne alarme in se jih naučil (de)aktivirati. In na krilih tega znanja se je začel njegov morilski pohod.

Ko se je Charlie vrnil iz šole, je ugotovil, da je ostal sam

15. januarja leta 1974 so Raderjeve temne fantazije našle pot v resnični svet. Tistega jutra je na dovozu njihove hiše počakal družino Otero. Josephu in Julie, mlademu paru sredi tridesetih let, je zagrozil s pištolo in si tako na silo izprosil, da vstopi v njihov dom. Tam je Josepha zadušil s plastično vrečko, Julie pa zadavil z vrvjo. "Nikoli prej nisem nikogar zadavil," je Rader pozneje priznal na zaslišanjih, "tako da res nisem vedel, kako močno je treba zagrabiti človeka in kako dolgo traja, da umre. Gospodu Otero sem poskušal zadnje trenutke življenja narediti čim bolj udobne, ker mi je povedal, da ima zaradi nedavne avtomobilske nesreče nalomljena rebra. Spoznal sem, da nimam maske ali česa podobnega, zato me bodo zlahka identificirali. Ni bilo poti nazaj, izpeljati sem moral svoj načrt in vse pobiti."

Potem ko je pokončal očeta in mamo, se je lotil še njunih dveh otrok, 11-letne Josephine in 9-letnega Josepha mlajšega. Trupla družinskih članov je našel njihov 15-letni sin in brat Charlie Otero, ko je popoldne prišel iz šole. Mamo in očeta je našel v dnevni sobi, bratovo truplo je ležalo ob postelji v njegovi sobi, s povojem okrog vratu, Josephine pa je v kleti visela s kanalizacijske cevi. Na tleh ob njej je bila posušena semenska tekočina in Rader je pozneje na zaslišanjih priznal, da je med obešanjem doživel orgazem. Kraj zločina je zapustil z uro in radiem v rokah, s tem pa izoblikoval svoj vedenjski vzorec: vse žrtve je zadavil, z vsakega kraja zločina pa je s seboj vzel manjši spominek.

Rader je ponovno udaril le tri mesece pozneje: 4. aprila leta 1974 je s pomočjo poznavanja deaktivacije alarmne naprave vstopil v stanovanje mlade Kathryn Bright, jo počakal v naslonjaču v dnevni sobi in jo, ko se je vrnila domov, zvezal s kablom, zabodel ter zadavil. Še prej je napadel njenega brata Kevina, ki jo je pospremil domov, in ga dvakrat ustrelil. A za razliko od sestre, ki so jo našli mrtvo, delno oblečeno, zavito v kablovje in večkrat zabodeno v trebuh, je Kevin napad preživel in napadalca pozneje po poročanju revije TIME Magazine opisal kot "povprečno grajenega moškega z grmičastimi brki in psihotičnimi očmi".

Igrice s pisanjem pisem

Oktobra leta 1974 je Rader napisal pismo, v katerem je priznal krivdo za oba dotedanja umora in podrobno opisal svoje dejanje ter ga položil v eno izmed knjig o inženirstvu v mestni knjižnici. Nato je poklical v uredništvo časopisa The Wichita Eagle, se predstavil kot morilec in jih pozval, naj pobrskajo po inženirskih knjigah v javni knjižnici, ker jim je tam pustil pismo. Njegovo pisanje se je le nekaj dni zatem znašlo v lokalnem časopisu in slabo napisano sporočilo je oblastem dalo okvirno sliko o tem, s kom bi lahko imeli opravka. Rader je zapisal: "Težko se nadziram. Najbrž mi pravite spolno perverzni psihič." Poleg tega je opozoril, da bo znova udaril. "Deloval bom po načelu 'zveži (Bond), muči (Torture), ubij (Kill), B.T.K." Kratica se je nemudoma vsidrala v misli ljudi in tako so začeli neznanega morilca nazivati z 'BTK morilec' ali samo 'BTK'.

Naslednji javnosti znani zločini Dennisa Raderja so se zgodili leta 1977: 17. marca je 26-letno mamo Shirley Vian prisilil, da ga je spustila v stanovanje. Njenega 5-letnega sina Steva Relforda je zaprl v kopalnico, skupaj z nekaj igračami in odejami, Shirley pa je nato zvezal in zadavil. Steve je bil po naravi zelo radoveden otrok, zato ga je zanimalo, kaj se dogaja v dnevni sobi. Ves čas je gledal skozi ključavnico in tako videl, kako je Rader njegovo mamo zadavil z vrvjo. Rader, ki je imel nagnusne težnje, da postane zloglasni serijski morilec, je ponovno pisal lokalnim medijem in jim dal nekaj namigov, kdo bodo njegove naslednje žrtve, ter jih prosil, naj medijsko pokrivajo njegove zločine. V eni izmed opomb je povprašal: "Koliko jih moram ubiti, da se bo moje ime pojavilo v časopisu in bom deležen pozornosti državnih oblasti?"

Decembra istega leta se je Rader vtihotapil v stanovanje Nancy Fox, počakal, da se je vrnila domov, in jo zadavil s pasom. Nato je poklical policijo ter prijavil umor – in izginil. Januarja leta 1978, nekaj tednov po zločinu, je lokalnemu časopisu poslal pesem, v kateri je opeval Shirleyjino smrt. Nekaj dni pozneje je tudi na lokalno televizijsko postajo poslal pismo, v katerem je priznal, da je odgovoren za smrti Shirley Vian, Nancy Fox in še ene neznane žrtve. Opeval je tudi več drugih zloglasnih morilcev, med njimi Teda Bundyja in Davida Berkowitza, znanega tudi pod vzdevkom 'Samov Sin'. Njegovi 'projekti', kot je klical svoje žrtve, so bili izbrani naključno in brez konkretnega modusa operandi in kakršnih koli povezav med žrtvami se primer več desetletij ni premaknil z mrtve točke. Preden je vlomil v njihove domove in jih pokončal z davljenjem, jih zabodel ali obesil, jih je nekaj časa zasledoval. Ljudje so živeli v strahu in se spraševali, kdo bo naslednja žrtev zloglasnega BTK morilca.

Zadnjo žrtev je pokončal leta 1991

Kljub njegovi igri mačke in miši je Raderju uspelo ohraniti svoje morilsko življenje skrito pred oblastmi. Doma se je izdajal za pozornega soproga. Žena mu je leta 1975 povila sina Briana, tri leta pozneje še hčerko Kerri. Otroka nikoli nista niti slutila, da bi bil njun oče lahko serijski morilec, čeprav sta se pozneje spominjala, da je imel večkrat izbruhe nasilja. V pogovoru z lokalnim časopisom leta 2015 se je hčerka Kerri spominjala, da se je družina nekega večera ob večerji zapletla v prepir. "Imeli smo staro razmajano mizo in brat je udaril po njej, noge so popustile in naša večerja je padla po tleh. Testenine in omaka so ležali povsod. Očeta je zagrabil srdit bes, brata je z rokama zagrabil za vrat in ga pričel daviti. Z mamo sva takoj vskočili in prekinili njegovo dejanje ter ga poskušali pomiriti. Še vedno se jasno spominjam tega dogodka in še vedno vidim močan bes na očetovem obrazu in v njegovih očeh. Bil je blizu norosti," se je spominjala Kerri in dodala, da se počuti zelo slabo zaradi "30 let sranja", ki ga je mestu povzročil njen oče.

V začetku leta 1979 je Rader diplomiral na zvezni univerzi v Wichiti in pridobil diplomo s področja upravnega prava. Kljub temu se je še naprej norčeval iz oblasti; opozoril jih je, da je pripravljen, da ponovno udari. Aprila je počakal v stanovanju starejše ženske, a je kraj zapustil, preden se je ta vrnila domov. Poslal ji je pismo, v katerem jo je obvestil, da jo je obiskal BTK morilec. Gospa je, potem ko je prebrala pismo, doživela šok in nemudoma poklicala policijo. Ker so bili ljudje v mestu vse bolj prestrašeni, preiskovalci pa niso imeli niti osumljenca, so objavili posnetek njegovega klica na policijo iz leta 1977, ko je prijavil umor Nancy Fox, in upali, da bo morda kdo prepoznal njegov glas. A ostalo je le pri upanju, BTK morilec pa je za nekaj časa poniknil.

Po več letih vzdržnosti je Rader 27. aprila leta 1985 umoril svojo sosedo, 53-letno Marine Hedge, h kateri se je odpravil na obisk. Ker bi policija lahko začela vohljati pri njem, trupla ni mogel pustiti v stanovanju, zato ga je naložil v avto in odvrgel ob lokalni cesti. Našli so ga šele čez nekaj dni in nihče niti za trenutek ni posumil, da bi bil za njeno smrt lahko odgovoren prijazen in odgovoren sosed. Naslednje leto je umoril Vicki Wegerle, ki jo je prav tako pokončal v zavetju doma in to le nekaj tednov zatem, ko je pri njej popravljal alarmno napravo. Nato je ponovno poniknil in znova udaril 19. januarja leta 1991, ko je zadavil svojo zadnjo znano žrtev: 62-letno upokojenko Dolores Davis, ki jo je presenetil zvečer, jo zvezal in zadavil v spalnici, narisal skico umora in jo nato naložil v njen avtomobil, odpeljal do bližnjega jezera in jo pustil ležati pod drevesom. Nato se je vrnil pred njeno hišo, avtomobil očistil dokazov in se vrnil v taborniški kamp, kjer je tisti konec tedna taboril s skupino mladih skavtov.

Dokazati je želel, da ni mrtev, niti v zaporu

V naslednjih nekaj letih je BTK izginil iz javnega življenja, saj se je Rader osredotočil na delo in družino. Leta 1988 je pustil delo v ADT in začel leta 1991 delati kot javni nadzornik v predmestju Park Cityja. Na novem delovnem mestu je bil znan kot človek, ki se je dosledno držal pravil. Meril je višino ljudskih trat in lovil potepuške živali s pomočjo pištole, s katero jim je vbrizgal pomirjevala. Prebivalci so menili, da je bil pri svojem delu včasih celo preveč prizadeven. Ena izmed prebivalk se je denimo pritožila, da je brez razloga evtanaziral njenega psa. Glede na poročila je Rader užival v uveljavljanju svoje sicer omejene avtoritete nad sosedi in drugimi člani skupnosti. Bil je tudi predsednik mestnega cerkvenega sveta in vodja skavtov.

S številnimi zgodbami, s katerimi so leta 2004 obeležili 30. obletnico umora Oterovih in v katerih so domnevali, da je BTK morilec bodisi mrtev ali za zapahi, so Raderja spodbudili, da se je ponovno pojavil v javnem življenju. Lokalnim medijem in oblastem je poslal več pisem, v katerih jim je zastavljal miselne uganke in jim trosil namige o svoji identiteti. Pošiljal jim je tudi pakete, v katerih so bili predmeti, povezani z njegovimi zločini, vključno s fotografijami, besednimi ugankami in povzetkom zgodbe o BTK. Januarja leta 2005 je na KAKE TV poslal pismo o škatli ovsenih kosmičev, ki jo je pustil na zadnjih sedežih tovornjaka, parkiranega pri enem izmed skladišč.

Vsega je bila kriva disketa

Policisti so pismo vzeli skrajno resno in na parkirišču res našli tovornjak s škatlo ovsenih kosmičev. V njej so bili dokumenti, v katerih se je BTK morilec norčeval iz policije. Pustil jim je opise načrtovanih umorov in dokument s posebnim vprašanjem za preiskovalce: "Bi bilo varno odslej z vami komunicirati preko diskete? Bodite iskreni," jim je zapisal. Nato jim je naložil, naj v časopisih objavijo oglas s sporočilom "Rex, v redu bo," če se jim zdi, da je mesto varno. Preiskovalci so res objavili oglas in dva tedna pozneje so v uredništvo televizijske postaje v Wichiti dobili paket, ki je vseboval disketo. Tehniki so uspeli ugotoviti, kje je bila nazadnje uporabljena in sledenje jih je vodilo do mestne luteranske cerkve, v katero je hodil in bil v njej aktiven tudi Rader. Preiskovalci so ponovno pregledali vse zasežene posnetke varnostnih kamer krajev, na katerih je BTK morilec v preteklosti puščal svoje pakete z namigi, in na njih opazili eno skupno točko: bel kombi, ki je pripadal Dennisu Raderju. Sledil je niz DNK testiranj, ki je dokončno razkrinkal njegovo več desetletij trajajočo krinko.

Raderja so aretirali 25. februarja leta 2005 in ga obtožili 10 umorov prve stopnje. Njegovi sosedje in pripadniki cerkvene skupnosti so bili nad novico močno šokirani in pretreseni, saj niso mogli verjeti, da je serijski morilec nekdo, ki je bil tako predan skupnosti. Rader se je izrekel za krivega v vseh očitanih obtožnicah in 27. junija v svoj zagovor povedal zastrašujoče podrobnosti svojih zločinov. Veliko prisotnih je ugotovilo, da je grozovite zločine opisoval brez kančka obžalovanja ali čustev. Ker je zločine storil, preden je zvezna država Kansas leta 1994 ponovno uvedla smrtno kazen, je bil Rader 18. avgusta leta 2005 obsojen na 10 dosmrtnih zapornih kazni, oziroma na najmanj 175 let zapora brez možnosti pomilostitve in pogojnega izpusta. To je bila najvišja kazen, ki so mu jo lahko dosodili, prestaja pa jo v zaporu El Dorado.

26. julija leta 2005, pet mesecev po soprogovi aretaciji, je Pauli sodišče odobrilo "nujno ločitev", za katero je zaprosila le nekaj tednov po Raderjevi aretaciji in se tako izognila normalnim čakalnim vrstam in dolgotrajnim ločitvenim postopkom. Edina, ki (sicer zelo poredko) prek pisem vzdržuje stike z njim, je hčerka Kerri, ki piše tudi knjigo o tem, kako je biti hčerka serijskega morilca. Pred kratkim se je pojavil sum, da ima Rader raka, zato se je odločil napisati svojo oporoko. "Pisal sem Kerri in preko nje družino vprašal, če bi radi imeli ostanke mojih umetniških del, poezije, knjig, dnevnikov itd.," je Rader zapisal v pismu, ki je bilo objavljeno preteklo leto. "Dal sem jim nekaj mesecev, da se odločijo. Mislil sem, da bi morda Kerri želela sodelovati s kom, s komer bi napisala roman ali biografijo o meni." Hčerka je na očetovo pisanje odgovorila: "Govori o svoji smrti, a za mojo mamo je mrtev že 12 let."

V načrtu je imel še en umor

Jasno je, da ima Rader še vedno bolno željo po slavi in je pripravljen storiti tako rekoč vse, da bi se o njem pisalo in govorilo. To mu v določeni meri tudi uspeva. Nedavno so namreč objavili posnetke njegovih zaslišanj, na katerih je priznal zločine. Takrat je preiskovalcem povedal, da ga je nekoliko sram pred družinami žrtev. "Ne bi si želel, da se kaj takega zgodi moji družini," je dejal. "Veste, lahko bi se znašel v njihovih čevljih. Zato sočustvujem z njimi. Saj lahko slišite, da se moj glas nekoliko lomi."

A v istem pogovoru je priznal tudi, da je imel v času, ko so ga aretirali, že izbrano svojo naslednjo žrtev. "Bila je še ena, o kateri sem resno razmišljal," je povedal. "Bila je ena, ki sem si jo že izbral." O tem je pisala tudi Katherine Ramsland, forenzična psihologinja, ki je leta 2016 pristala na to, da v sodelovanju z Raderjem napiše knjigo 'Priznanja serijskega morilca. Nepovedana zgodba Dennisa Raderja, BTK morilca o njegovih zločinih'. V knjigi so kar tri strani in pol posvečene njegovemu načrtu o umoru enajste žrtev, ki jo je želel obesiti z glavo navzdol na njenem domu. "To naj bi bil zaključek mojega opusa, moj grande finale, in da bi bilo drugače kot poprej, sem želel hišo zažgati s pomočjo propana," je zapisano. Rader naj bi sicer že prišel na žrtvin vrt in potrkal na njena vhodna vrata, a je moral nato pobegniti, ker so se na cesti pred hišo pojavili cestni delavci in začeli obnovo cestišča. Svoj načrt je zato premaknil na pomladne mesece, a so ga pred tem aretirali. 

V nikoli prej slišanem priznanju je povedal, da ga je verjetno "demon" znotraj njega pripeljal do tega, da je umoril 10 ljudi, vključno z dvema otrokoma. "Kako bi sicer človek, kot sem jaz, vnet pripadnik cerkvene skupnosti, predan mož in oče, šel ven in naredil take stvari," je domneval. "Vem, da to ni preveč krščansko, a vendarle sem skorajda prepričan, da obstaja nek demon v meni. Na neki točki je vstopil vame, verjetno, ko sem bil mlad. In od takrat nadzoruje moje življenje in moja dejanja." V preteklosti naj bi Rader za MailOnline sicer dejal, da sta ga k umorom gnala poželenje in želja po slavi ter moči. "Rad bi, da ljudje iz Kansasa, Amerike in s celega sveta vedo, da sem serijski morilec," se je pohvalil. No, o tem, zakaj se je odločil moriti, ima vse življenje čas razmišljati v svoji celici, kjer najbrž že kuje načrte, kako poskrbeti, da ga ljudje ne bodo pozabili in da ne bodo prenehali govoriti ter pisati o njem.