Britanski serijski morilec John Christie se je iz zadržanega in tihega otroka najprej razvil v kradljivca ter hudodelneža, nato pa je 'napredoval' v nasilnega in bremilostnega serijskega morilca, ki je zaradi težav s potenco za žrtve izbiral mlade ženske. Umoril naj bi vsaj sedem žensk, tudi svojo lastno ženo, ki naj bi jo zadavil med jutranjim seksom oziroma petelinjim zajtrkom.

Nad trupli je bil očaran že kot otrok

John Reginald Halliday Christie, med prijatelji znan kot Reg Christie, se je rodil 8. aprila leta 1899 v Northowramu v pokrajini Yorkshire v Angliji. Bil je šesti od sedmih otrok oblikovalca preprog Ernesta Johna Christieja, skromnega in tihega, a hitro vzkipljivega moža, ki do svojih otrok ni izkazoval pretiranih čustev in jih je znal kaznovati tudi zaradi povsem nedolžnih napak in prekrškov. Pravo nasprotje je bila mama Mary Hannah Christie, rojena Halliday, ki je veljala za izjemno zaščitniško, še posebej do svojega mlajšega sina Reggieja, kot je klicala Johna. John je imel še 16 let starejšega brata ter štiri starejše in eno mlajšo sestro.

Kot otrok se je Reg držal bolj zase in ni bil kaj prida priljubljen med vrstniki. Tudi s strani očeta ter starejših sorojencev je bil pogosto tarča zbadljivk in žaljivk, zaradi česar je okrog sebe postavil čustveni zid. Marca leta 1911 je v njihovih družinski hiši po dolgotrajni bolezni preminil materin oče David Halliday in ko je Reg videl, kako je dedkovo mrtvo telo ležalo na mizi, ga to ni posebej žalostilo. Ravno nasprotno: kot je povedal v enem izmed poznejših intervjujev, je mrtvo telo v njem povzročilo evforično vznemirjenje. Truplo ga je povsem očaralo.  

Pri 11 letih je Christie osvojil štipendijo za srednjo šolo AcademyHalifax, kjer je bil njegov najljubši predmet matermatika, še posebej algebra. Prav tako je izstopal pri zgodovini in lesarstvu, pozneje se je izkazalo, da ima inteligenčni kvocient 128. Kljub temu se je odločil leta 1913 šolo obesiti na klin in si poiskati službo – začel je delati kot pomočnik predvajalca filmov v lokalnem kinu. Njegovi odločitvi o izstopu iz šole je morda botrovalo tudi dejstvo, da je imel doživljenjske težave z impotenco. Njegovi prvi poskusi v svetu spolnosti so bili totalna polomija in v najstniških letih se ga je med vrstniki prijel vzdevek 'Reggie-No-Dick' (Reggie-Brez-Kur**).

Tudi ko se je poročil, je zahajal k prostitutkam

Septembra leta 1916 je bil Reg vpoklican v vojsko. Deloval je v regimentu, ki je dobil nalogo v Franciji, kjer je bil Christie junija leta 1918 poškodovan v napadu z gorčičnim plinom, zato je mesec dni preživel v vojaški bolnišnici v Calaisu. Trdil je, da je v napadu začasno izgubil vid, prav tako naj bi bil kar tri leta in pol povsem nem, tudi pozneje v življenju pa nikoli več ni mogel glasno govoriti. Z leti se je sicer izkazalo, da v bolnišnici ni bilo nobenega zapisa niti o slepoti niti o nemosti kot posledicah napada. Njegova nesposobnost govora naj bi bila tako kvečjemu psihološka reakcija na plin. Christie je torej že od mladosti rad pretiraval, pozneje pa se je izkazalo, da boleha za hipohondrijo, osebnostno motnjo, ki se kaže v bolezenskem strahu pred boleznimi, ki obstajajo zgolj v posameznikovi domišljiji. Sam naj bi to stanje izkoriščal za pridobivanje pozornosti in sočutja. 22. oktobra leta 1919 so ga demobilizirali iz vojaških vrst.

Christiejeve zgodnje spolne disfunkcije in težave z nadzorom so preprečevale, da bi imel normalne spolne odnose, zato je začel pri vsega 19 letih redno obiskovati prostitutke – ugotovil je namreč, da so edine, s katerimi je sposoben doživeti orgazem, poleg tega pa ga niso obsojale in naokrog govorile o njem, če jih ni mogel potešiti. A to ni pomenilo, da si ni našel življenjske sopotnice; 10. maja leta 1920 se je na matičnem uradu v Halifaxu poročil z Ethel Simpson Waddington iz mesta Sheffield. Toda njegovih težav z impotenco s tem ni bilo konec, zato je tudi v času zakona nadaljeval z obiski pri prostitutkah.

Zdelo se je, da je Reg zakonsko življenje vzel zelo resno. Zaposlil se je kot poštar, a je moral kmalu za tri mesece v zapor, ker naj bi kradel poštna naročila. Decembra leta 1923 se je pridružil vrstam RAF (britanskemu vojnemu letalstvu), a so ga le leto pozneje odpustili. Čeprav je redno zahajal k prostitutkam, je (vsaj deloma) bil spolno aktiven tudi s soprogo, ki je v prvem letu zakona zanosila, a imela spontani splav. Po tem naj bi se njune spolne aktivnosti močno zmanjšale in po štirih letih skupne poti sta se odločila iti vsak po svoje. Reg se je preselil v London in bil naslednje desetletje več v zaporu kot na prostosti. Ethel je ostala v Sheffieldu pri svojih sorodnikih.

Po seriji obiskov zapora nazaj v soprogin objem

Po krajah in nasilju je Reg leta 1924 zagrešil dve kaznivi dejanji hudodelstva, za kar je bil obsojen na tri in šest mesecev zapora. Ko je prišel na prostost, se je zaposlil kot voznik tovornjaka in bil leta 1929 obsojen napada na prostitutko, s katero je živel. Med prepirom naj bi jo s palico za kriket udaril po glavi, kar je sodnik označil za 'morilski napad' in ga obsodil na šest mesecev zaporne kazni. Sicer je bil osumljen večih napadov na različne ženske, a nobena ni vložila tožbe proti njemu. Nadaljeval je še z enim postankom v zaporu leta 1933 zaradi kraje avtomobila duhovniku, s katerim se je spoprijateljil. Ko so ga januarja leta 1934 izpustili na prostost, je poklical svojo odtujeno soprogo Ethel in jo prosil za še eno priložnost. Povabil jo je, naj pride živet k njemu v London, kar je kmalu tudi storila.

Obiski prostitutk so se kljub obnovitvi razmerja s soprogo nadaljevali, saj je Reg nekje moral sprostiti svoje nasilne spolne nagone, ki so se v naslednjem desetletju še okrepili. Leta 1937 sta se z Ethel preselila na naslov 10 Rillington Place v Notting Hillu, v takrat precej zanemarjen del Londona. Najprej sta živela v stanovanju na vrhu kompleksa, decembra leta 1938 pa sta se preselila v pritličje. Šlo je za trinadstopno opečno hišo s z vrtom. Življenjske razmere tam so bile 'bedne', stanovalci so imeli samo eno zunanje skupno stranišče, kopalnice ni bilo v nobenem izmed stanovanj. Hrup vlakov, ki so vozili v bližini, je bil oglušujoč.

Po treh letih dela na položaju vodje kinematografa Commodore Cinema na ulici King Street je Reg na začetku druge svetovne vojne zaprosil za pridružitev vojnim rezervistom pri policiji in je bil kljub svoji kriminalni preteklosti sprejet, ker so odgovorni pozabili preveriti njegovo policijsko kartoteko. Dodeljen je bil policijski postaji Harrow Road, kjer je srečal Gladys Jones, s katero se je zapletel v razmerje, ki je trajalo do sredine leta 1943, ko se je njen soprog vrnil iz vojne. Ko je izvedel za afero, je napadel ženinega ljubimca in morda je ravno ta dogodek odločilno vplival na to, da je Reg v naslednjih tednih postal serijski morilec.

Vedno enak modus operandi: davljenje, posilstvo, smrt

Prva znana žrtev Johna Christieja je bila 21-letna Avstrijka Ruth Fuerst, v objemu katere naj bi po razhodu z Gladys našel tolažbo. Sredi leta 1943 naj bi jo med seksom nenadoma impulzivno začel grabiti za vrat in jo zadavil, njeno truplo pa je zakopal kar na skupnem domačem vrtu v Rillington Place. Prevzet zaradi izjemne vznemirjenosti, ki jo je občutil med svojim dejanjem, je začel nemudoma skrbno načrtovati svoj naslednji napad - tokrat je bila žrtev 32-letna soseda Muriel Eady, ki jo je 8. novembra leta 1944 povabil k sebi domov pod pretvezo, da lahko s posebnim inhalatorjem pozdravi ponavljajoče se bolečine v prsnem košu. A Muriel je skozi napravo v resnici vdihovala ogljikov monoksid in ko je padla v nezavest, jo je Christie posilil in jo med spolnim aktom zadavil. Le nekaj ur zatem se je pridružila Fuerstovi na domačem vrtu.

Leta 1948 so se v zgradbo Rillington Place preselili 23-letni voznik tovornjaka Timothy Evans, njegova soproga Beryl in njuna le nekaj tednov stara dojenčica Geraldine. Delovali so kot ljubka družinica, čeprav se je Timotyju že na daleč videlo, da ni ravno bister – njegov inteligenčni kvocient je znašal vsega 70, zato je težko dalj časa obdržal službo, ker ni bil sposoben slediti napredku in učenju novih stvari. Ne glede na to je bil sila dovzeten moški, čeprav je znal pokazati tudi svojo vzklipljivo in nasilno plat. Leto dni po vselitvi v stanovanje v zadnji etaži je Beryl izvedela, da je ponovno noseča. A ob tem je ni preplavila nepopisna sreča temveč popoln obup – že enega otroka sta komaj preživljala, za dva pa enostavno nista imela dovolj finančnih sredstev.

Timothy je o teh tegobah nekega dne povedal Regu, ki ga je srečal na vrtu in potožil, da bi naredila splav, če le ne bi bil takrat v Veliki Britaniji zakonsko prepovedan. Sogovornik je 'zavohal' novo priložnost za umor: bodočemu očetu je povedal, da ima nekaj izkušenj in znanja s posegi za prekinitev nosečnosti in mu ponudil pomoč. Timothy je sprejel Christiejevo ponudbo, čeprav je s tem ženo poslal v smrt. Namesto posega jo je ta 8. novembra 1948 namreč posilil in zadavil na podoben način kot Ruth in Muriel, ogorčenega in skrušenega soproga pa je prepričal, da je umrla zaradi zastrupitve krvi, ki je bila posledica jemanja zdravil in zvarkov za prekinitev nosečnosti preden je prišla k njemu na poseg. Prepričal ga je, da ni šel na policijo, temveč je odšel k teti v Wales, hčerkico pa naj bi pustil Christieju, ki naj bi mu zatrdil, da je našel mlad par, ki je pripravljen poskrbeti zanjo.

Z lažmi si je spisal smrtno obsodbo

Mati Timothyja Evansa je bila vse bolj zmedena in zaskrbljena zaradi skrivnostnega izginotja Beryl in dojenčice, zato je sina stisnila v kot in ga prisilila, da ukrepa. 30. novembra je tako vkorakal na policijsko postajo v južnem Walesu in (da bi zaščitil Christieja) policistom povedal, da je soproga vzela tablete za prekinitev nosečnosti, ki mu jih je prodal neznanec. Poudaril je, da jo je prepričeval, naj jih ne vzame, a ga ni poslušala. Ko se je vrnil z dela naj bi jo našel mrtvo in ker se je prestrašil, je njeno truplo odvrgel v kanalizacijo. Nato naj bi našel skrbnike za njuno hčerko in odšel k sorodnikom, kjer si je zbistril misli in se nato odločil dogodek prijaviti policiji.

Ko so preiskovalci preiskovali del kanalizacijskih jaškov, kjer naj bi Evans odvrgel svojo mrtvo soprogo, jim je postalo jasno, da je tja ni mogel spraviti sam. Prepričani so bili, da jim laže. Poleg tega v jašku niso našli ostankov nikakršnega trupla zato so začeli celo domnevati, da imajo opravka z duševno motenim človekom. Na ponovnem zaslišanju je Timothy spremenil svojo zgodbo. Tokrat je v smrt svoje soproge vpletel tudi Johna Christieja in povedal, da je Beryl medtem, ko je bil sam v službi, odšla do njega, saj da ji je ponudil pomoč pri prekinitvi nosečnosti. Prav Christie naj bi njeno truplo odvrgel v kanalizacijo in se ponudil, da bo poskrbel tudi za njuno hčerkico Geraldine. Poznal naj bi družino, ki je bila dojenčico pripravljena posvojiti.

Le nekaj dni zatem si je Evans ponovno premislil; tokrat je trdil, da je Christieju pomagal soprogino truplo odnesti v njegovo stanovanje, da se ga znebi. Pozneje se je oglasil, da povpraša po hčerki, a mu Reg ni želel povedati, kje je, zato ga je prosil, naj novim staršem da kontakt njegove matere, da bo lahko občasno preveril, kako ji gre. Preiskovalci so se glede na novo različico zgodbe odpravili v Rillington Place in preiskali tako Evansovo kot Christiejevo stanovanje, a našli niso ničesar, razen aktovke, za katero se je izkazalo, da jo je Evans ukradel. Obtožili so ga kraje, ga aretirali, prepeljali v London in priprli. Christie je preiskovalcem povedal, da je Evansonova zgodba izmišljena in da gre za velikega lažnivca, kar so večkratne spremembe zgodbe tudi potrjevale. Ponovna iskalna akcija na celotnem območju zgradbe Rillington Place je 2. decembra leta 1949 vendarle obrodila sadove: v skupni kopalnici na vrtu so preiskovalci namreč našli skriti trupli Beryl in Geraldine. Malčica je imela okrog vratu še vedno zategnjeno kravato, ki naj bi jo Christie uporabil, ko jo je zadavil.

Na nadaljnih zaslišanjih je Evans še nekajkrat spremenil zgodbo, na koncu pa pod pritiskom dolgotrajnega policijskega zaslišanja celo priznal, da je zaradi vse večjih dolgov sam zadavil Beryl. Ponovno so zaslišali tudi Christieja, a mu je s svojimi govornimi spretnostmi policijo uspelo prepričati, da ni vpleten v umore. Njegovo zgodbo je potrdila tudi soproga Ethel, ki jo je prej dobro podučil, kaj mora povedati pred preiskovalci. Evans je torej ostal edini osumljeni in 11. januarja leta 1950 so mu začeli soditi za umor hčerkice (žena naj bi si sodila sama). Christe je bil pomembna priča za tožilstvo in njegov nagovor poroti je bil ključnega pomena, da so Evansa spoznali za krivega in ga obsodili na smrt. Ta je sicer še naprej trdil, da je nedolžen in poskusil s pritožbo, a so ga 9. marca leta 1950 obesili.

Soproga je dobila petelinji zajtrk – in umrla

Naporni sodni proces je na Johnu Christieju pustil znatne posledice: njegova hipohondrija je postajala vse hujša, mučiti ga je začela depresija, zaradi stresa in strahu je izgubil kar nekaj kilogramov. Kmalu je izgubil tudi službo in se v naslednjih letih ob priložnostih delih le stežka prebijal skozi vsakdan. 12. decembra leta 1952 je njegova soproga Ethel skrivnostno izginila. Christie je sosedom povedal, da se je vrnila v Sheffield, njenim sorodnikom pa se je v pismu zlagal, da je zbolela za revmatizmom, zato ne more sama odgovarjati na njihova pisma. Kljub temu jim je še naprej pošiljal darila v imenu obeh. V resnici je Christie soprogo zadavil med jutranjim seksom v postelji in njeno truplo skril v tla domače sprejemnice. Da bi preživel, je prodal njuna poročna prstana, njen nakit in dobršen del pohištva. Čez mesec dni se je naučil ponarediti soprogin podpis, kar mu je omogočilo, da je spraznil njen bančni račun. 

Njegova naslednja žrtev je bila 25-letna Rita Nelson, pet mesecev noseča prostitutka, ki jo je Christie prav tako prepričal, da lahko z manjšim posegom prekine njeno nosečnost. 19. januarja 1953 jo je doletela enaka usoda kot Beryl Evans, a njeno truplo je še nekaj dni pustil v stanovanju in ga je še nekajkrat posilil. Ugotovil je, da tudi v nekrofiliji zelo uživa. Ko je Ritino telo začelo razpadati, ga je skril v domačem zavetju: stlačil ga je v nišo za kuhinjsko omarico in jo prelepil s tapetami. Čez mesec dni je pokončal še eno prostitutko, 26-letno Kathleen Maloney, ki jo je omamil s plinom in jo nato posilil ter zadavil ter jo še nekaj časa imel za spolno igračko. Čez nekaj dni se je nato pridružila Nelsonovi v ozki kuhinjski niši. 

Ker se je zaradi trupel iz njegovega stanovanja začel širiti vse bolj neznosen smrad, na katerega so postali pozorni tudi sosedje, je domovanje tako rekoč prelil z močnimi dezinfekcijskimi sredstvi in čistili in sosedom potožil, da so se mu doma naselile podgane, ki jim je nastavil strup in je torej smrad verjetno posledica njihovega trohnenja. Zgodba se jim je zdela verjetna, zato so prenehali spraševati in se pritoževati. Svojo zadnjo žrtev, 26-letno Hectorino MacLennan, je Christie 6. marca leta 1953 prav tako omamil s plinom, jo posilil in zadavil. Kot predhodnici je tudi njo še nekaj dni pustil ležati na postelji, kjer si jo je vzel, če se mu je zahotelo, ko pa je začela trohneti, je tudi njo stlačil v nišo, ki pa je postala premajhna za vsa trupla, zato so začele tapete odstopati. Christie je zato nišo prikril z omaro, a glede vse bolj nevzdržnega vonja trohnečih teles je lahko naredil bore malo.

Trupla je odkril sosed

20. marca leta 1953 se je zato odločil, da je napočil čas selitve. Našel je mlad par, ki je potreboval dom in jima ponudil stanovanje, za katerega trdil, da je njegov lastnik. Za varščino je od njiju zahteval trimesečno plačilo najemnine in nato s prejetim denarjem izginil neznano kam. Istega večera se je v Christiejevem stanovanju oglasil lastnik zgradbe, ki je prišel po najemnino in ko je tam namesto Rega zagledal neznani par, je bil močno zmeden. Pojasnil jima je, da ju je Christie ogoljufal in da je v resnici on lastnik stanovanja in ker nova stanovalca nista imela denarja, da bi še enkrat plačala najemnino, jima je zapovedal, da se morata naslednje jutro izseliti.

Nato je Beresfordu Brownu, stanovalcu v zgornjem stanovanju brez kuhinje, dovolil, da začasno uporablja Christiejevo v pritličju. Ko je Brown 24. marca odmaknil omaro ter na steno poskušal pritrditi nosilce, je odlepil tapete in zagledal trupla Maloneyeve, Nelsonove in MacLennanove. O najdbi je nemudoma obvestil policijo, ki je med preiskavo stanovanja ter posesti odkrila tudi Ethelino truplo v tleh sprejemnice in dve dodatni trupli, zakopani na vrtu. Na podlagi najdb in zbranih obvestil se je začel lov na Johna Christieja, ki je medtem nekaj dni bival v najeti sobi, ker pa mu je začelo zmanjkovati denarja, se je začel potepati po londonskih kafičih. Ujeli so ga deset dni pozneje, 31. marca leta 1953, na nabrežju blizu mosta Putney, med rutinskim pregledom osebnih dokumentov.

John Christie je na prvem zaslišanju priznal štiri umore, a je imel za vsakega izmed njih pripravljeno dobro pojasnilo. Soprogo naj bi umoril iz usmiljenja; davil jo je in jo medtem zadušil do smrti. Tri prostitutke naj bi bile agresivne in ko so ga napadle, se je moral braniti pred njimi, torej je v bistvu šlo za umore v samoobrambi. Njegova priznanja so bila prežeta z lažmi in izmikanji odgovornosti. Ko so ga soočili z dokazi trupel z vrta, je priznal tudi ta dva umora, pozneje pa celo umor Beryl Evans, čeprav je tudi tega označil kot umor iz usmiljenja, saj da naj bi bila reva povsem obupana in brez denarja. Kot so pozneje domnevali številni strokovnjaki, je morda v njegovem trdem prijemu končalo še veliko več žrtev, saj so v njegovem stanovanju našli kar nekaj šopov neznanih las, ki si jih je shranil za spomin. A ker je za žrtve večinoma izbiral dekleta z roba družbe, predvsem prostitutke, ki jih nihče ni pogrešal, ga niso mogli obravnavati za nič več kot za žrtve, katerih trupla so našli.

Sodili so mu le za umor soproge

Johnu Christieju so na koncu na Old Baileyju sodili samo za umor soproge. Sojenje se je začelo 22. junija leta 1953, Christie pa se je ves čas skliceval na neprištevnost in govoril, da se umorov ne spomni. Zato je tožilstvo kot pričo poklicalo dr. Mathesona, psihiatra v zaporu Brixton, ki je pregledal Christieja. Strokovnjak je povedal, da ima obtoženec sicer histerično osebnost, a da ni neprišteven niti duševno bolan. Tožilstvo je njegovo pričanje podprlo tudi z ugotovitvijo, da je spretno zakrival sledi svojih zločinov, kar naj bi dokazovalo, da se je še kako dobro zavedal nezakonitosti svojih dejanj. Sodnik je poroti naročil, naj se osredotoči samo na vprašanje, ali je bil v trenutku, ko je umoril svojo soprogo, neprišteven, saj je bila to edina obtožba, ki so jo obravnavali. Sojenje je potekalo samo štiri dni, porota pa je Christieja po vsega eni uri in 20 minutah razprave spoznala za krivega. Za umor soproge so ga obsodili na smrt in ga samo dva tedna pozneje, 15. julija leta 1953, obesili v zaporu Pentonville v Londonu.

Po Christiejevem sojenju je bila uvedena preiskava o resničnosti krivde Timothyja Evansa za umor soproge in hčerke. Christie je med čakanjem na svojo usmrtitev v priporu namreč priznal vse zločine razen umora dojenčice Geraldine. Po samo 11 dneh preiskave so oblasti zaključile, da je Evans res ubil svojo soprogo, prav tako tudi hčerko. Dve leti pozneje nova preiskovalna ekipa ponovno odprla primer in na novo opravila preiskavo, v katero so zajeli tudi obsežne dodatne dokaze, ki so nakazovali, da je bila prva peiskava zaključena preuranjeno in so se nagibali k podpori uradne različice, da bi se izgognili vprašanjem o metodah, s pomočjo katerih je policija prišla do Evansovega priznanja. Tako je bilo v zadnji preiskavi, ki je bila zaključena leta 1965, ugotovljeno, da je Evans zadušil svojo soprogo, ne pa tudi hčerke, zato ga je sodišče leta 1966 posthumno pomilostilo. In ker sta tako Evans kot Christie mrtva, ne bo nikoli znano, kdo je pokončal malo Geraldine.