Daniel Camargo Barbosa se je rodil 22. januarja leta 1930 v bogato družino, ki je živela v majhnem mestu Anolaima v kolumbijskih Andih. Njegov oče Daniel Camargo Briceño je bil lokalni poslovnež, mama Teresa Barbosa, sicer očetova druga soproga, pa je bila gospodinja. Mali Daniel je imel še starejšo polsestro iz očetovega prvega zakona. Ko je imel dve leti, je njegova mati umrla, oče pa se je kmalu zatem znova poročil. Daniel je bil zelo inteligenten fantič, kar se je poznalo zlasti v šoli, kjer je veljal za najboljšega učenca svoje generacije. A njegov oče ga ni videl v tako bleščeči luči; kadar koli se mu je sin poskušal dokazati, ga je vedno zatrl v kali in ga obtoževal, da je izgubljen primer. Bil je ukazovalen in čustveno oddaljen. Veliko bolj ga je zanimal posel kot pa lastna družina. Sčasoma je Daniel zato izgubil vsakršno zanimanje za ugajanje očetu. Da bi se v velikem loku izognil kakršni koli komunikaciji z njim, se je izpopolnil v svoji novi sposobnosti: laganju in manipuliranju z ljudmi.

Ker očeta ni zanimal, ga je pretežno vzgajala nasilna mačeha Dioselina Fernández, ki se je z Briceño poročila še mladoletna in je bila obsedena z idejo o tem, da bi imela hčerko. Želja je postala še bolj izrazita, ko je ugotovila, da ne more imeti otrok, zato je začela svoje frustracije izživljati z zlorabljanjem pastorka, ki ga je kaznovala tako, da ga je prisilno slekla od pasu navzdol in ga z bičem tepla po goli zadnjici. Tako ravnanje je pustilo hude posledice. Daniel se je razvijal v vse bolj nasilnega fanta, in ko se je v šoli zapletel v pretep, ga je mačeha kaznovala tako, da mu je odvzela hlače in ga oblekla v dekliška oblačila ter povabila njegove sošolce, naj ga pridejo pogledat. Ta zloraba je povsem uničila priljubljenost, ki jo je užival v šoli in ga naredila za žrtev ustrahovanja in izživljanja, zato je začel iskreno prezirati ženske in vse, kar je bilo povezano z njimi.

V zgodnjih štiridesetih letih je oče Daniela poslal v prestižen fantovski katoliški dijaški dom v Bogoti. Tudi v srednji šoli se je izkazal kot izjemno brihten fant, a so se njegovi načrti o študiju izkrivili, ko je njegovo družino v času La Violencie hudo prizadela gospodarska kriza. Mladi Camargo je bil prisiljen šolo obesiti na klin in si poiskati službo. Da bi pomagal preživljati družino, je začel delati kot prodajalec od vrat do vrat. Ugotovil je, da lahko v prestolnici ljudi zelo enostavno prepriča, naj ga spustijo v svoje domove in kaj kupijo od njega. Leta 1957 se je zapletel v razmerje z mlado stranko Alciro Castillo in jo prepričal, da sta po nekaj zmenkih skupaj najela hišo. Toda kmalu se je izkazalo, da so stroški bivanja v najemu višji, kot je pričakoval, zato je skušal 24. maja leta 1958 manjkajoči delež najemnine 'zaslužiti' z ropom trgovine, ki je bila v lasti ene od njegovih strank. Le nekaj ur po zločinu so ga aretirali in ga zaradi manjše tatvine poslali v minimalno varovan zapor.

Želel si je devic

V času prestajanja kazni je Camargo izkoristil trenutek nepozornosti paznikov, z mize vzel podložno mapo in se pretvarjal, da je zaposlen s pregledovanjem urnikov, medtem pa je z odhajajočimi pazniki ob menjavi izmene odkorakal na prostost. Vrnil se je domov in nadaljeval s svojim življenjem, kot da se ni nič zgodilo. Leta 1962 je med prodajanjem od vrat do vrat spoznal 28-letno Esperanzo in se tako močno zaljubil vanjo, da se je še isti trenutek odločil zapustiti Alciro Castillo, čeprav je imel z njo dva otroka. Le nekaj tednov pozneje je že zaročil svojo novo ljubezen, a jo kmalu zatem zalotil v postelji z drugim moškim in tako ugotovil, da ni več devica. To je pri Danielu sprožilo val obsedenosti. Dejstvo ga je močno pretreslo in najprej je začel končati zvezo, a mu srce tega ni dovolilo. Z uporabo svojih veščin manipulacije je svoji novi izvoljenki dal vedeti, da ga je razočarala in da se mu lahko oddolži samo tako, da mu pripelje device, ki jim bo vzel nedolžnost.

Esperanza se je skesana strinjala in s tem se je začelo obdobje njunega zločinskega partnerstva. Esperanza je postala Camargova sostorilka, ki je v svoje  stanovanje pod raznimi pretvezami in lažnimi obljubami privabljala mlada dekleta. Ko so bile enkrat v stanovanju, sta jih omamila z natrijevimi spalnimi tabletami, da jih je on potem lahko posilil. Camargo je na ta način zagrešil pet posilstev, a nobene izmed deklet ni ubil. Peta deklica, ki sta jo zlorabila leta 1964, je njuno dejanje prijavila policiji, zato sta bila oba aretirana, poslali so ju v ločena zapora. Camarga so 10. aprila leta 1964 po hitrem postopku obsodili na tri leta zaporne kazni in obsojenec je bil zelo hvaležen za prizanesljivost. Prisegel je, da se bo poboljšal in življenje nadaljeval po bolj vzorni poti.

Posilstvu je dodal še umor

A njegov primer je še pred pravnomočnostjo sodbe prevzel nov sodnik, znova preučil vse dokaze in kazen zvišal na osem let. To je v Camargu zbudilo uporniško jezo. Zdelo se mu je povsem nepošteno, štel se je za žrtev in si obljubil, da ko bo naslednjič posilil deklico, jo bo tudi umoril, da ne bo mogla spregovoriti. Ko je v celoti odslužil kazen, se je kot svobodni državljan preselil v Brazilijo, kjer je bil leta 1973 aretiran zaradi nelegalne imigracije. Zaradi zamude pri pošiljanju njegove kriminalne kartoteke iz Kolumbije v Brazilijo so ga brazilske oblasti deportirale v domovino, kjer je začel novo življenje pod lažnim imenom in se zaposlil kot ulični prodajalec monitorjev v mestu Barranquilla.

2. maja leta 1974 je Camargo na poti iz službe šel mimo šole in zagledal devetletno deklico, ki ga je močno privlačila. Zvabil jo je na samo, jo posilil in zadavil, truplo pa v paniki pustil ležati na kraju zločina, skupaj z monitorji, ki jih je prevažal s seboj – in pobegnil. Šele naslednji dan se je zavedel, da je pustil veliko sledi, zato se je vrnil, da bi s trupla odstranil sledi in odnesel monitorje, a mu je na kraj zločina sledil policist, ki se mu je Camargo zdel sumljiv. Ko je videl, kakšno razdejanje je povzročil, ga je nemudoma aretiral in odpeljal v pripor. Oblasti so sumile, da je odgovoren za posilstva in umore več kot 80 kolumbijskih deklic, a ker mu zločinov niso mogli dokazati, so mu sodili samo za umor devetletne deklice. Spoznali so ga za krivega in ga najprej obsodili na 30-letno zaporno kazen, vendar so mu jo nato skrajšali za pet let. 24. decembra leta 1977 so ga zaprli v zapor na otoku Gorgona, ki leži 35 kilometrov stran od kolumbijske pacifiške obale.

Pobeg iz kolumbijskega Alcatraza

Čeprav je bil zapor Gorgona v Južni Ameriki znan kot kolumbijski Alcatraz, s katerega je nemogoče pobegniti, je Camargu kot prvemu to novembra leta 1984 vendarle uspelo. Pobegnil je v provizoričnem čolnu, na katerega je skočil z obzidja zapora in ni prenehal veslati, dokler nekaj ur pozneje ni prišel na kopno. Kolumbijski organi pregona so ga obravnavali kot ubežnika, oblasti so domnevale, da je umrl na odprtem morju, saj so verjele, da so tokovi preveč varljivi, da bi jih lahko obvladal brez večjih izkušenj. Novinarji so poročali celo o tem, da so ga požrli morski psi. A Daniel Camargo Barbosa je bil še kako živ. Vsa leta v zaporu je skrbno proučeval morske tokove, bral knjige o navigaciji in se učil natančne orientacije. Takoj, ko ga je naplavilo na obalo celine, je odpotoval proti jugu proti ekvadorski meji.

Camargo je najprej odpotoval v glavno mesto Ekvadorja Quito, ki leži v Andih, a se je v mrzli noči s 5. na 6. december leta 1984, ki jo je preživel na prostem, odločil preseliti nazaj na obalo. Vsedel se je na avtobus in odpotoval v Guayaquil. 18. decembra je v mestu Quevedo v ekvadorski provinci Los Rios ugrabil 9-letno dekle. Naslednji dan je neznano kam v istem mestu izginila še 10-letnica. Camargo je obe posilil in umoril. Na podoben način je v naslednjih letih (med 1984 in 1986) zagrešil še najmanj 55 posilstev in umorov tako deklic kot odraslih žensk. Večina umorov se je zgodila v provinci Guayas, nekaj pa tudi v oddaljenih krajih, kot so Quito, Machala in Ambato (kjer je bil nekaj let prej aktiven še en kolumbijski nomadski serijski morilec Pedro López).

V tistem času se je Camargo preživljal kot portir na tržnici v Guayaquilu. Spal je na ulicah in živel od denarja, ki ga je uspel nabrati s preprodajo kemičnih svinčnikov na cesti. Občasno je svoje prihodke dopolnil še s prodajo oblačil ali majhnih dragocenosti, ki so pripadale njegovim žrtvam. Oblasti so sprva verjele, da za umori stoji organizirana tolpa; tudi nekateri ljudje so s prstom kazali na trgovce z belim blagom, drugi na satanistične kulte, tretji na vplivne mafijske elite, ki so jih ščitile oblasti. Najbolj natančne govorice so bile tiste, ki so trdile, da je na delu serijski morilec – poimenovali so ga 'Zver iz Andov'.

Pretvarjal se je, da je tujec

Camargo si je za žrtve vedno izbiral privlačne nemočne deklice in ženske nižjega sloja prebivalstva. Njegova najljubša tarča so bile kmetice, služkinje in šolarke na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Pristopil je k njim in se pretvarjal, da je tujec, ki mora najti protestantskega pastorja v cerkvi na obrobju mesta. Pojasnil je, da mu mora dostaviti večjo količino denarja in jim ponudil nagrado, če ga bodo pospremile in mu pokazale pot. V zameno bi dobile bodisi nekaj denarja bodisi sladkarije ali pisala; starejšim žrtvam je ponujal celo službo v cerkvi. Starejši možakar v družbi mlade ženske, ki bi bila lahko njegova vnukinja, se nikomur na poti ni zdel sumljiv, zato mu ljudje niso posvečali posebne pozornosti, on pa je lahko v miru uresničeval svoje fantazije.

Po krajši vožnji z avtobusom in nekaj hoje je Camargo običajno vstopil v gozd in trdil, da išče bližnjico do cerkve. Če so dekleta postala sumničava in so se odločile vrniti v mesto, jim tega ni poskušal preprečiti. V kolikor so mu zaupale, jih je zvabil v gozd, jih posilil, nato pa jih zadavil. Če so se med posilstvom močno upirale, jih je včasih tudi zabodel. Neka odrasla ženska, ki ga je med napadom uspela z večjim kamnom udariti po glavi, ga je tako ujezila, da jo je nemudoma obglavil in glavo zavrgel daleč stran od telesa. Neki drugi žrtvi je iz neznanega razloga odstranil drobovje, pljuča, ledvice in srce. Potem ko so bile mrtve, si je prilastil njihova oblačila in kakršne koli dragocenosti, ki so jih imele pri sebi, njihova trupla pa pustil v gozdu, da so jih pospravili mrhovinarji. S seboj je v torbi vedno nosil rezervna oblačila, v katera se je preoblekel po pokolu. Če so bile njegove roke močno okrvavljene, jih je umil z lastnim urinom. Zapomnil si je vsakršno podrobnost svojih žrtev, vse brazgotine, tetovaže in materina znamenja. Včasih je pridobil celo telefonske številke njihovih družin in jih po zločinu poklical, da bi se norčeval iz njih.

O umorih je govoril brez kančka slabe vesti

26.februarja leta 1986 sta v Quitu Camarga le nekaj minut zatem, ko je umoril 9-letno deklico Elizabeth Telpes, aretirala policista, ki sta partruljirala na tistem območju. Zdel se jima je zmeden in sumljiv, zato sta ga ustavila med hojo ob robu ceste in ga začela preverjati. Medtem ko je en pregledoval njegove dokumente, mu je drugi z rok vzel torbo, v kateri je našel krvava oblačila in klitoris njegove žrtve. Poleg tega je imel Camargo v isti vrečki še roman Zločin in kazen ruskega realista Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki ga je odnesel iz zapora v Gorgoni. Odpeljala sta ga v pripor, od koder so ga pozneje prepeljali v mesto Guayaquil na identifikacijo. Ko je bil aretiran, se je namreč zlagal, da mu je ime Manuel Bulgarin Solin, a ga je pozneje identificirala ena izmed žrtev María Alexandra Vélez, ki je izjavila, da jo je posilil, a ji je uspelo pobegniti.

Ko je ugotovil, da je razkrinkan, je Daniel Camargo mirno priznal, da je, odkar je pobegnil iz kolumbijskega zapora, v Ekvadorju umoril 72 deklet. Oblasti je vodil do krajev, kjer je odvrgel trupla tistih žrtev, ki jih še niso odkrili. O lokacijah umorov in natančnem opisovanju svojih sadističnih kaznivih dejanj je ekvadorskim oblastem govoril brez kančka obžalovanja. Kot je povedal, je svoje žrtve posilil, umoril, jih nato razkosal in z mačeto razsekal na manjše koščke, nekatere dele pa tudi zdrobil. Ko so ga povprašali, zakaj se je spravil ravno na otroke, je ponudil cinično razlago: Dejal je, da si je želel devic, ker »so jokale«. To naj bi mu domnevno dajalo večje zadovoljstvo. Po njegovih besedah je ubijal, ker se je želel maščevati ženskam zaradi njihove nezvestobe. Sovražil jih je, ker niso bile to, kar je sam verjel, da naj bi bile.

Leta 1989 so Daniela Camarga obsodili na 16 let zapora, kar je bila takrat najvišja možna zaporna kazen v Ekvadorju. Odpeljali so ga v zapor Garcia Moreno de Quito, kjer naj bi se posvetil duhovnosti in se celo spreobrnil v krščanstvo. Kljub temu naj bi se pogosto družil s Pedrom Alonsom Lopezom, znanim tudi pod imenom Pošast iz Andov, ki naj bi v Kolumbiji in Peruju posilil in umoril več kot 300 deklic. 13. novembra leta 1994 je Camargo sedel v svoji celici, ko je vanjo stopil sojetnik, 29-letni Geovanny Arcesio Noguera Jaramillo, in ga prisilil, da je šel na kolena. »Prišla je ura maščevanja,« naj bi mu povedal na ves glas in ga nato osemkrat zabodel z doma narejenim provizoričnim nožem – zadane rane so bile za Camarga usodne. Nato mu je odrezal eno uho in ga pokazal stražarjem ter trdil, da je bila njegova teta ena izmed Camargovih žrtev in da jo je moral maščevati. Ker nihče ni prosil za prevzem Camargovega trupla, so ga pokopali v množični grob, ki se nahaja na pokopališču El Batán v Quintu.