Gary Leon Ridgway se je rodil 18. februarja leta 1949 v Salt Lake Cityju v ameriški zvezni državi Utah, kot drugi izmed treh sinov Mary Rite Steinman in Thomasa Newtona Ridgwaya. Medtem, ko je oče, sicer voznik avtobusa, bil izjemno pasiven in plašen človek, je bila njegova mati popolno nasprotje: dominantna, ekstremno fizično in spolno nasilna ženska, ki so se je vsi bali. Otroci so bili večkrat priča nasilju med staršema in Gary je zelo zgodaj začel sovražiti očetovo šibkost in plašnosti, zaradi katerih si ni upal ženi postaviti po robu in sebe ter svoje otroke zaščititi pred zlorabami. Do matere je Gary sicer gojil nasprotujoča si čustva: po eni strani ga je spolno privlačila, po drugi pa je večkrat fantaziral o tem, kako jo bo ubil.

Zabodel ga je neposredno v jetra

Ko mu je bilo 11 let, se je Garyjeva družina iz Utaha preselila v bližino Seattla v zvezno državo Washington. Vse do 13. leta je redno močil posteljo in njegova mati mu je vsakokrat, ko je to naredil, pred bratoma temeljito umila genitalije, zaradi česar jo je vse bolj sovražil. Živeli so v bližini pacifiške avtoceste in letališča, zato se je oče večkrat pritoževal, da se mu po avtobusu »vlačijo prostitutke«, ki jih je dojemal kot »največje iztrebke tega sveta«. Prav od tu naj bi izvirala Garyjeva odločitev, da si pozneje za žrtve svojega morilskega pohoda izbere prav spolne delavke.

Gary je bil dislektik, zaradi česar je ponavljal letnik v srednji šoli in bil s stani vrstnikov označen za 'odpadnika'. Ni bil ravno brithen fant, saj naj bi njegov inteligenčni kvocient znašal samo 82. Mati mu je kot otroku večkrat grozila, da ga bo izpisala iz šole in ga poslala v ustanovo za duševno motene otroke. Ni imel prijateljev, zato si je moral čas krajšati sam. Kot veliko serijskih morilcev je tudi on v zgodnjih letih zagrešil več prekrškov, kot so podtikanje požarov in mučenje živali. Prav tako je že v zgodnjih najstniških letih začel tudi zasledovati dekleta. Ko mu je bilo 16 let, je šestletnega znanca zvabil v gozd in ga tam nenadoma zabodel med rebra, neposredno v jetra. Fant je napad preživel in pozneje povedal, da se je napadalec na ves glas smejal, ko ga je pustil ležati v mlaki krvi in odšel. Ridgway je povedal, da je to storil samo zato, da bi videl, kakšen je občutek, ko ubiješ človeka.

Bil je poročen, a je potreboval tudi prostitutke

Z veliko napora je Gary Ridgway leta 1969 vendarle zaključil srednjo šolo in se poročil s svojo 19-letno znanko s srednje šole Claudio Kraig. Kmalu zatem se je pridružil ameriški vojni mornarici in bil poslan v Vietnam, kjer je delal na krovu ladje, ki je dobavljala orožje in bil priča številnim krvavim spopadom. V vojski Ridgway nenadoma ni mogel več krotiti svojih spolnih nagonov, zato se je začel redno dobivati s prostitutkami in koristiti njihove usluge. Ves čas je seksal brez zaščite, zato ni bilo nič nenavadnega, da se je okužil z gonorejo. Toda kljub temu je nadaljeval s svojo prakso nezaščitenih spolnih odnosov. Postal je zasvojen s seksom. Medtem, ko je bil Ridgway v tujini, je imela Kraigova doma zunajzakonsko afero z drugim moškim. Zaradi nezvestobe tako z ene kot z druge strani, je bilo njunega zakona konec v vsega letu dni.

Ko se je Gary vrnil z Vietnama in se ločil, je dobil službo v podjetju Kenworth Truck, kjer je barval vozila. Ni dolgo žaloval za propadlim zakonom. Že nekaj mesecev pozneje se (poleg prostitutk) začel dobivati z Marcio Winslow, s katero sta se leta 1973 tudi poročila. V zakonu se jima je rodil sin, ki ga je Ridgway pozneje spretno izkoriščal pri svojih zločinih. V času zakona je Ridgway postal verski blaznež. Hodil je od vrat do vrat in spreobračal ljudi, v službi in doma na glas bral sveto pismo ter od Marcie zahteval, da stritno sledi življenjskim naukom njunega pastoja. Pogosto je ob branju biblije ali med cerkvenim obredom tudi zajokal. A kljub njegovim verskim prepričanjem se je Ridgway še naprej  srečeval s prostitutkami in poskušal soprogo prisilti v skupinski seks. Kot je povedala, naj bi jo nekoč, ko ga je zavrnila, z rokama zagrabil za vrat in jo poskušal zadaviti.

Po besedah žensk, ki so se znašle v njegovem življenju, je imel Ridgway nenasiten seskualni apetit in je večkrat na dan zahteval seks. Pozneje je priznal, da je bil obseden s spolnimi delavkami, s katerimi je imel ljubezensko-sovražni odnos. Poosto se je pritoževal zaradi njihove prisotnosti v soseski, a je po drugi strani redno koristil njihove usluge. Bil naj bi razpet med svojimi spolnimi nagoni in trdnimi verskimi prepričanji. Njegovo intenzivno spolno slo je vsakodnevo čutila tudi Marcia, od katere je mnogokrat zahteval seks na javnih in povsem neprimernih mestih, včasih celo v bližini krajev, kjer je zagrešil zločine.

Marcia, ki je imela večino svojega življenja težave s prekomernimi kilogrami, se je v poznih 70 letih odločila za operacijo želodca. Tako je prvič v življenju izgubila ogromno kilogramov in pritegnila pozornost številnih moških. To je Garyja povsem vrglo iz tira, postajal je vse bolj ljubosumen in zakonca sta se začela prepirati. Druga soproga Garyja Ridgwaya je imela veliko težav tudi s sprejemanjem soprogovega tesnega odnosa z materjo, ki je odločala o njunih financah in namesto njiju sprejemala odločitve, tudi glede nakupa oblačil. Poleg tega je Marcio obtožila, da ne skrbi dovolj dobro za njenega sina, Gary pa se nikoli ni postavil na njeno stran, temveč je vedno znova pritrjeval materi. Po sedmih letih je Marcia imela svoje tašče preprosto dovolj in je zahtevala ločitev. Pozneje je Ridgway priznal, da je tudi njo želel ubiti, ko je od njega zahtevala plačevanje preživnine za sina, a se je zavedal, da bi mu hitro prišli na sled, zato se je zadržal.

Druga ločitev je sprožila morilsko slo

Po drugem propadlem zakonu pa naj bi se začel njegov morilski pohod. Leta 1982 se je nek rekreativec odpravil na rafting po Zeleni reki v bližini Seattla in naletel na šokantno odkritje: v razmaku nekaj metrov je na vodi našel tri ženska trupla. O najdbi je obvestil policijo, ki je nemudoma začela s preiskavo tragičnega dogodka. Ugotovili so, da so bile vse žrtve zadavljene, prav tako so v vaginah vseh treh našli kamne, ki so jih potegnili na dno vode. V naslednjih šestih mesecih so na območjih južnega King Countryja in Route 99 odkrili še tri trupla mladih žensk, večinoma prostitutk in mladostnic, ki so pobegnile od doma. Policiji je postalo jasno, da je na delu serijski morilec. Ker njegova identiteta še ni bila znana, so ga poimenovali 'Morilec z Zelene reke'(The Green River Killer).

Večino žrtev naj bi Ridgway umoril med letoma 1982 in 1984, v izjavah na sodišču pozneje pa je dejal, da jih je bilo toliko, da jih je na neki točki enostavno nehal preštevati. Medtem, ko je trupla prvih petih žrtev vrgel v reko, je večino naslednjih, ki jih je pobral med štopanjem ali delom vzdolž južne pacifiške avtoceste ter jih zadavil, odvrgel na gozdnatih območjih v bližini mednarodnega letališča Seattle-Tacoma in na drugih 'odlagališčih' v okrožju South King. Posmrtne ostanke dveh potrjenih in dveh domnevnih žrtev naj bi odpeljal celo čez mejo v Oregon, da bi zmedel preiskovalce in jih speljal na napačno sled. V okolici doma je odlagališča občasno onesnaževal s kurjenjem gum, po mestu je pobiral cigaretne ogorke in jih odmetaval v bližini trupel in celo zamenjal gume na avtu, ko je opazil, da so pustile sledi na poti do kraja, kjer je odvrgel žrtve.

Tudi zato se naslednje desetletje preiskave, za katere so zapravili okrog 15 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, niso premaknile z mrtve točke. Preiskovalci so večinoma tavali v temi in niso našli niti primernega osumljenca, kaj šele, da bi koga obtožili okrutnih dejanj. Število najdenih mrtvih žensk pa je iz meseca v mesec naraščalo. Trupla so bila pogosto odvržena na ista mesta, včasih jih je namestil v točno določene poze, običajno so bila gola. Ridgwaya so leta 1982 sicer aretirali zaradi obtožb, povezanih s prostitucijo. Leto pozneje so ga celo povezali z umori na območju Zelene reke, a ker mu zločinov niso mogli dokazati, so ga izpustili na svobodo. Leta 1984 je prestal celo poligrafski test, čeprav se je pozneje izkazalo, da je lagal in da preiskovalci samo niso bili dovolj pozorni pri ugotavljanju njegove povezanosti z 'morilcem z Zelene reke'.

Bil je tako obseden s seksom, da je potešitev iskal tudi pri mrtvih

Kot je Gary Ridgway priznal pozneje, se je na začetku večkrat vračal k žrtvam in imel spolne odnose z njihovimi mrtvimi telesi. »Obiskal sem jih lahko dva ali tri dni potem, ko sem jih zavrgel. Dokler jih niso začele načenjati muhe in ostali insekti,« je preiskovalcem pozneje priznal Ridgway in pojasnil, da ga nekrofilija sicer ni bolj spolno zadovoljevala, temveč je spolni odnos z mrtvo žensko zmanjšal potrebo po iskanju nove žive žrtve in tako omejeval njegovo izpostavljenost, da bi ga ujeli. Ker v seksu z mrtvimi ženskami ni dosegal želenega zadovoljstva, a ga je nagon kljub temu silil, da se je vračal k njim, je začel svoje žrtve zakopavati, da bi se odvrnil od nekrofilije.

Ridgway je vsak umor začel tako, da je ob cesti pobral mlajšo žensko, običajno prostitutko. Včasih ji je pokazal fotografijo svojega sina, da bi si pridobil njeno zaupanje, nekajkrat je sina vzel celo s seboj na morilski pohod in mu naročil, naj počaka v avtu, ko je z žensko istopil ob robu ceste ter z njo izginil v gozd. Ko se je vrnil sam, je otroku pojasnil, da je morala gospa »po opravkih«. Večino žrtev je sicer ubil na svojem domu ali v tovornjaku in jih mrtve odpeljal na kakšen osamljen kraj. Žrtve je posilil 'od zadaj', saj je tako imel nadzor nad njimi in je lahko izbral primeren trenutek, ko jih je začel daviti. Najprej jih je davil z rokami, a ker se je veliko žrtev krčevito branilo in so mu zadale rane ter modrice po rokah, je pozneje začel uporabljati obveze. Vsem žrtvam, pri katerih je obstajal sum, da bi lahko imele za nohti njegov DNK, je, preden jih je odvrgel, odsekal prste ali kar celotne dlani.

Zaradi vse večjega števila najdenih ženskih trupel je urad šerifa okrožja King Country ustanovil preiskovalno skupino 'Zelena reka', ki je bila zadolžena za preiskavo primera. Člana te skupine sta bila tudi Robert Keppel in Dace Reichert, ki sta v letu 1984 redno zasliševala zaprtega serijskega morilca Teda Bundyja. Bundy se je odzval na njuno prošnjo za pomoč pri razrešitvi primera in podal svoje mnenje o psihologiji, motivaciji in obnašanju morilca. Domneval je, da morilec ponovno obiskuje svoje žrtve in ima spolne odnose z njihovimi mrtvimi telesi, kar se je pozneje izkazalo za resnično. Če bi policija našla sveže truplo, bi morali narediti zasedo in počakati, da bi se morilec vrnil. A preden so katero izmed žrtev dejansko našli, je imel Ridgway v svojem prijemu že drugo ali morda celo tretjo žrtev.

V tretje je našel srečo v zakonu

Leta 1985 je Gary Ridgway začel zmenkovati z Judith Mawson, ki je tri leta pozneje postala njegova tretja soproga. O svojem najdražjem je govorila z izbranimi besedami: poznala ga je kot nežnega, odgovornega in privlačnega človeka. V nasprotju z Marcio je bila Judith hvaležna svoji tašči, da je Garyju pomagala pri opravkih, vodenju financ, da je skrbela zanj in odločala o njegovem življenju. Tašči je bila tretja snaha zato očitno všeč, zato ji je sčasoma prepustila svoje delo in se umaknila iz njunega življenja. Tako je Judith prevzela nadzor nad Garyjevim življenjem – no, vsaj tistim pozitivnim. Življenje z Garyjem je opisala kot normalno in polno ljubezni. Ko so ga aretirali, je bila povsem v šoku, še bolj pa, ko je ugotovila, da je bil serijski morilec, saj nikoli ni verjela, da je sposoben nasilno umoriti toliko ljudi.

V televizijskem intervjuju leta 2010 je Judith povedala, da je včasih prespala pri Garyju, ko sta samo še zmenkovala in da je bilo v stanovanju takrat veliko preprog. A ko se je po poroki preselila k njemu, jih ni bilo več. Soprog ji je povedal, da so bile dotrajane in jih je zato vrgel stran, detektivi pa so pozneje domnevali, da je vanje verjetno zavil žrtve, preden jih je odpeljal in odvrgel. V istem intervjuju je Judith opisala, kako je včasih zjutraj šel prej v službo z izgovorom, da mora delati nadure. Šele po razkritju njegovih dejanj, ji je postalo jasno, da je verjetno v tistem času moril, namesto da bi bil na delovnem mestu. Trdila je, da ni niti malo sumila, da bi bil njen soprog lahko zločinec, dokler je leta 1987 niso kontaktirali organi oblasti in dokler ni slišala za 'morilca z Zelene reke', kar je bilo zelo pozno, saj nikoli ni gledala novic.

Izdal ga je DNK

Aprila leta 1987 so policisti klicali na dom zakoncev Ridgway, ker so želeli, da Gary pride na odvzem DNK vzorcev sline in las. Ni se upiral, saj je vedel, da bi se s tem izdal. Prepričan je bil, da je bil dovolj pazljiv in da preiskovalci nimajo ustreznih metod, s pomočjo katerih bi ga lahko povezali z umori. To je bilo tudi res, zato so ga ponovno izpustili v varno zavetje doma, kjer je soprogo uspel prepričati, da so ga z nekom zamenjali. Število umorov se je po letu 1985 drastično zmanjšalo, primer se je ohladil, zato so ga dali na stran. A leta 2001 so v uradu dobili nove, sodobne aparate za testiranje vzorcev DNK, zato so vzorce Ridgwayevih las in sline poslali na primerjavo s semensko tekočino, ki so jo našli pri nekaterih žrtvah 'morilca z Zelene reke'. In na njihovo veliko presenečenje ter veselje so se vzorci tokrat ujemali!

30. novembra leta 2001 so se policisti oglasili v tovarni Kenworth Truck in Garyja Ridgwaya aretirali zaradi suma umorov štirih žensk – skoraj 20 let po tem, ko je bil prvič identificiran kot potencialni osumljenec  primeru umorov na Zeleni reki. Štiri žrtve, navedene v prvotni obtožnici, so bile Marcia Chapman, Opal Mills, Cynthia Hinds in Carol Ann Christensen. Tri nadaljnje žrtve – Wendy Coffield, Debra Bonner in Debra Estes – so bile dodane v obtožnico potem, ko je forenzični specialist identificiral mikroskopske delce barve točno določenega proizvajalca, ki so jih našli na žrtvah, in jih povezal z barvami, ki so jih uporabljali v tovarni Kenworth  v času, ko so bile te žrtve umorjene.

Sestavljanje obtožnice je trajalo skoraj dve leti in šele avgusta leta 2003 so televizijske postaje v Seattlu poročale, da so Ridgwayevi odvetniki, ki jih je vodil Anthony Savage, s tožilci dosegli dogovor, da se bo Gary Ridgway izognil smrtni kazni, če bo priznal vse zagrešene zločine in sodeloval s preiskovalci. 5. novembra leta 2003 je bilo tako proti Ridgwayu vloženih 48 obrožnic za prav toliko okrutnih umorov prve stopnje, ki so bili posledica dogovora o priznanju krivde v zameno za izogib smrtni kazni. Ridgway je moral sodelovati pri iskanju ostankov žrtev in do podrobnosti zaupati vse informacije v zvezi s primeri. V svoji izjavi, v kateri je priznal krivdo, je pojasnil, da je vse svoje žrtve ubil v okrožju King Country v Washingtonu in jih nato odpeljal ter odvrgel po celotnem območju, dve ženski pa je odpeljal celo v bližino Portlanda, da bi zmedel policijo.

Prostitutke si je izbral, ker jih je sovražil

Ridgway je priznal več potrjenih umorov kot kateri koli drugi ameriških serijski morilec. V obdobju petih mesecev zasliševanj s strani policije in preiskovalcev je priznal 48 umorov, med katerimi jih je bilo 42 s policijskega seznama verjetnih žrtev morilca z Zelene reke. Svoje umore je  upravičil z besedami, da »če jih oni ne morejo nadzorovati, sem jaz dokazal, da jih lahko«. Povedal je tudi, zakaj se je spravil ravno na prodajalke ljubezni. »Prostitutke sem si izbral za tarče, ker sem jih sovražil in jim nisem želel plačati za seks. Vedel sem, da teh žensk, ki niso nič drugega, kot človeški odpadki, nihče ne bo takoj prijavil kot pogrešane, morda jih sploh nikoli nihče ne bo pogrešal,« je bil slikovit v svojih izjavah.

Leta 2003 je Ridgway preiskovalce odpeljal do posmrtnih ostankov treh žrtev. 16. avgusta 2003 so v bližini mesta Enumclaw v Washingtonu odkrili ostanke 16-letnega dekleta, 40 metrov stran od State Route 410 pa so našli ostanke Pammy Annette Avent, ki je bila identificirana kot žrtev 'morilca z Zelene reke'. Ostanke Marie Malvar in April Buttram so našli septembra 2003 v gozdu blizu Zelene reke. 23. novembra leta 2005 je tiskovna agencija The Associated Press poročala, da je rekreativni pohodnih našel lobanju ene od 48 Ridgwayevih žrtev. Lobanjo še ene žrtve, Tracy Winston, ki je izginila septembra leta 1983, stara vsega 19 let, je 20. novembra leta 2005 odkril pohodnik na gozdnatem območju v bližini avtoceste Highway 18 jugozahodno od Seattla. Ker večine mrtvih teles niso okrili, dokler od njih ni ostalo samo še okostje, so tri žrtve še vedno neidentificirane.

Pennie Morehead, ki je v zaporu z Ridgwayem opravila intervju, je povedala, da je o umorih govoril kot o vsakodnevnih sprehodih s psom. Bil naj bi povsem apatičen in miren, o svojih dejanjih naj bi govoril celo z vznemirjenjem. Zaupal ji je, da je v času, ko je bil z Mawsonov, število njegovih umorov upadlo, ker naj bi to žensko resnično ljubil. Dejansko je od njegovih 49 znanih žrtev samo tri ubil po njegovi poroki z Judith. Ta je za lokalno televizijsko postajo povedala. »Čutim, da sem rešila življenja ... s tem, ko sem bila njegova soproga in ga osrečevala.« Čeprav je osebno nikoli ni prizadel, pa se je po njegovem priznanju krivde ločila in danes zavrača vse možnosti, da bi govorila z njim; prav tako ga nikoli ni obiskala v zaporu.

48 doživljenjskih zapornih kazni in še dodatnih 480 let zapora

Namestnik tožilca Jeffrey Baird je pred razglasitvijo sodbe na sodišču opozoril, da sodba vsebuje »imena 41 žrtev, ki ne bi bila del obravnave proti obtožencu, če ne bi prišlo do dogovora z njim«. Tožilec okrožja King Country Norm Maleng pa je svojo odločitev za sklenitev dogovora pojasnil z naslednjimi besedami: »Lahko bi nadaljevali s sedmimi točkami obtožnice, toda to bi bilo potem vse, kar bi rešili. Ne glede na to, kakšen bi bil na koncu zaključek, bi se še naprej pojavljal dvom o preostanku njegovih zločinov in o nadaljnjih žrtvah. Ta sporazum je bil pot do resnice. In na koncu, iskanje resnice je še vedno razlog, zakaj imamo sitem kazenskega pravosodja ... Gary Ridgeway si ne zasluži naše milosti. Ne zasluži si, da bi živel. Usmiljenje, ki smo mu ga ponudili danes, ni namenjeno njemu, temveč družinam, ki so tako veliko pretrpele v iskanju svojih najbližjih ...«

18. decembra leta 2003 je sodnik višjega sodišča v King Countryju Richard Jones Garyja Ridgwaya obsodil na 48 doživljenjskih zapornih kazni brez možnosti pomilostitve in pogojnega izpusta. Poleg tega je za vsako izmed žrtev dobil še dodatnih 10 let zaporne kazni zaradi poseganja v dokazni material, kar je pomenilo še dodatnih 480 let za rešetkami.  Obsodili so ga torej za umore 48 žensk, čeprav je priznal, da jih je umoril vsaj 71. osumljen je še umora šestih žensk, ki pa jih ni priznal, preiskovalci pa niso zbrali dovolj dokazov, da bi ga lahko obtožili. Prav tako ga povezujejo z izginotjem še petih mladenk, ki so izginile v času njegovega morilskega pohoda, a mu tudi teh ne morejo dokazati. Leta 2011 so našli še eno truplo in ga uspeli povezati z Ridgwayem ter njegovi obtožnici tako dodali še eno doživljenjsko zaporno kazen.

Ubijanje je bila njegova »kariera«

Januarja leta 2004 so Garyja Ridgwaya zaprli v samico washingtonskega državnega zapora Walla Walla. Po eni strani zaradi teže storjenih zločinov, po drugi zato, da bi ga izolirali od preostalih zapornikov, ki bi ga lahko napadli. 9. februarja leta 2004 so okrožni tožilci začeli izdajati video posnetke Ridgwayevih priznanj. V enem izmed posnetih pogovorov je preiskovalcem najprej povedal, da je bil odgovoren za smrt 65 žensk, v naslednjem posnetem pogovoru iz 31. decembra leta 2003, je trdil, da je umoril 71 žrtev in priznal, da je imel, preden jih je umoril, z njimi spolne odnose. To je bila podrobnost, ki jo je razkril šele po izreku kazni. V svoji izjavi je priznal, da je imel spolne odnose z mrtvimi telesi svojih žrtev, a zatrdil, da je poznejše žrtve začel zakopavati, da bi se uprl želji po nekrofiliji. Povedal je, da se je z žrtvami lepo pogovarjal in jim je poskušal zagotoviti udobje, preden jih je umoril. »Pogovarjal sem se z njo ... in njene misli preusmeril stran od seksa oziroma česar koli, zaradi česar je bila živčna. In jo prepričal, da je začela razmišljati, da mi je mar. Pa čeprav mi v resnici ni bilo. Vse, kar sem si želel, jo je samo spraviti v vozilo in jo ubiti.« Pozneje je v izjavil Ridgway dejal, da je bilo ubijanje mladih žensk njegova »kariera«.

14. maja leta 2015 so ga premestili v USP Florence, strogo varovani zvezni zapor, vzhodno od mesta Cañon City v ameriški zvezni državi Colorado. A ko so za premestitev izvedeli prebivalci Colorada, so javno protestirali, naj okrutnega morilca vrnejo v Washington, s čimer so se strinjali tudi vodilni v preiskavah zoper njega. Okrobra leta 2015 so ga tako premestili nazaj v washingtonsko samico v Walla Walla. Njegov 'izlet' z zasebnim državnim letalom je davkoplačevalce stal okrog 15 tisoč evrov, tamkajšnji preiskovalci pa so bili pomirjeni, saj jim je tako ponovno ves čas »na voljo« za vsa vprašanja v zvezi s še odprtimi preiskavami umorov in morebitnimi novimi najdbami njegovih žrtev. Vsi namreč slutijo, da Gary Ridgway ni povedal celotne zgodbe o svoji morilski »karieri«.